Mladina kot politični hermafrodit

DSC_2672222Foto Miha Koron

Andrey

Piše Andrey Diyakonov

Ok, bodimo iskreni: nikoli nisem preveč razmišljal o mladih in politiki, niti nisem razpravljal o mladih v politiki; vendar sem politiko vedno imel za (naj)pomembn(ejš)o dejavnost o (naj)pomembn(ejš)ih odločitvah. In ne glede na našo politično šolo, versko pripadnost, povprečje ocen ali karkoli drugega, se moramo strinjati, da gre v politiki za odločitve (moj-tvoj, prijatelj-sovražnik, dobro-slabo) in boj za priznanje. Dobra politika pa seveda svoje odločitve in priznanja gradi na temeljnih načelih razuma in napredka. A to zna razložiti vsak šolarček z uspešno opravljeno maturo in lastno glavo. Kaj pa so posebnosti in zanimivosti odnosa med mladimi in politiko na Slovenskem? V večini primerov bi samo teoretiziral in se nasmihal gledajoč še en dnevnik na televiziji – ste opazili, kakšen cirkus so naredili iz predsednika in zgodbe s KPK-jem? Pozanimajte se! – ter nikoli ne bi prišel do kakšnega smiselnega zaključka. A nepričakovano sem naletel na dogodek, ki mi je odprl oči o naravi, strukturi in logiki odnosov med mladimi in politiko. Poglejmo najprej v preteklost. Francoski situacionalisti so v 60. letih po že iztekajoči se Pariški pomladi zapisali, da so študentje najbolj prezirani razred takratne francoske družbe. Šlo je za razmerje večnega ‘položaja vmes’, družbenega stanja, pri katerem so mladi, zlasti študenti, pripadali skupnosti ‘ki ni več’ in hkrati ‘še ni’. Študenti in mladi so bili nekakšna ‘prehodna postaja’ med svetom brezskrbnega najstništva ter popolne in končne pridružitve svetu v vlogi ‘normalnega’ kapitalističnega proizvajalca. Vsi slavni dogodki Pariške pomladi in soglasnega revolta mladih so se torej ohranili le kot vrstica v življenjepisu, ne da bi spremenili temeljna načela in vzroke nepravičnosti. Ali se je kaj spremenilo?

Upam si trditi, da so danes v Sloveniji študenti in mladina najbolj zanikan, zavržen in negiran razred (ljudje z alergično reakcijo na zgodovinsko zaznamovane pojme lahko uporabljajo pojem skupnost).

Obisk predsednice vlade na Fakulteti za družbene vede je bil lep primer  takšnega (očitnega) vzajemnega negiranja, pompozne kurtuaznosti  ter globoke ravnodušnosti, v središču katerih je površno zanimanje.

Kje drugje bi lahko bil priča soočenju med mladimi in politiko in v živo beležil vzajemnost odnosa? Kje še bi si bilo mogoče odnos mladi-politika tako priročno in ilustrativno od blizu ogledati?

Študenceljni so veseli možnosti tekmovanja v tem, kdo bo najhitrejši v translaciji dogodka na družbenih omrežjih, vladni funkcionarji pa se veselijo še ene uspešne zabeležke v vladnem itinerarju: »Katere dogodke že imamo za PR? ‘Slovenija in aktualno’ – je, ‘Ona 365’ – imamo. Mladi? – Mladi?! Smo ravno prišli s FDV-ja. Evo, check!«  Ne hecam se, to so dejanski vnosi iz koledarja dogodkov. Ne trdim, da je šlo za beden spektakel in pripravljena šablonska vprašanja. Ne, ni bilo samo to. Bili so tudi poskusi ostrih, pogumnih in aktualnih vprašanj. A  nepripravljenost soočati se z nestrinjanjem glede uradnega status quo na eni strani in molčeča apatija na drugi sta pretehtala.

Mladi in politika, ali vsaj njeni akterji in organi, so vpleteni v  napete odnose vzajemnega zanikanja, oz. v najboljšem primeru zgolj vljudnostnega zanimanja. Poglejte nove stranke (‘starih’ ni treba niti omenjati). Združena levica omenja mlade v svoji predvolilni platformi le na dveh mestih; eden in retorično najbolj občudovanja vreden je v naslovu tega članka. Vzemite si trenutek za premislek o kontekstu pojmovanja – mladi so tukaj ‘bonus dodatek’ brezposelnih, v tem primeru so težave mladih zreducirane na problematiko brezposelnosti (v smislu, da se, če rešimo problem brezposelnih, znebimo tudi problemov mladih). Najprej pa mlade omenjajo, da bi zaintrigiranemu bralcu razodeli stopnjo brezposelnosti. Ah, ja, gospod, »preskočila (je) celo 50 %.« Tega ne pravim iz jeze, zanikanja ali zavisti.

Osebno sem srečen, da nisem pripadnik nobene uradne politične struje v Sloveniji. To trdim zgolj zaradi občutka, da bi morale nove politične sile, ki so nastale po izbruhu največjega dejanja družbenega nezadovoljstva, v katerem so mladi igrali vse prej kot majhno vlogo, več pozornosti nameniti mlademu prebivalstvu. Ponudite mi vsaj nekaj, prosim. Precizno in tehnokratsko preračunljivost ameriških volilnih kampanj (poglejte, kaj so naredili z youth demographics v zadnji Obamovi kampanji), odcvetele retorične figure in pozive iz preteklosti, kičast in izumetničen jezik demagoške mobilizacije. Pokažite mi kar koli. Ampak tega ni. Ničesar ni.

A moramo se soočiti z dejstvom, da je to zanikanje v veliki meri vzajemno. Politika ni našla vzajemnega jezika z mladimi, ker mladi tega niso zahtevali. Niso ga izumili, niso se združili, niso se odločili in tega glasno sporočili. Še zmeraj smo nekakšen političen hermafrodit in narcis. Naše nezadovoljstvo ne preraste na pol simulativnih organizacij, glavna vloga katerih je starodavni krik ‘kruha in iger’, naša jeza se kanalizira v ironično igro besed in izrazov v ‘mesidžih in lokalih. Za mlade družboslovce pomeni razmerje mladi-politika bodisi zagretost na simulacijah v okviru predavanj, bodisi močno hrepenenje pustiti vso to brezperspektivno, umazano zadevo; za mlade naravoslovce – »FDV? A, najtežji predmet pri vas so vrata. Ha, ha, ha.«

Mladi smo ‘razred vmes’, še vedno na poti iz otroštva v tako imenovano odraslost. Ločiti se moramo in postati volilno telo, prepoznati, kaj je naše in kje je naš prostor, ter ga odločno zasesti. Sicer smo obsojeni na to, da ostanemo dodatek h kategoriji brezposelnih in ovinek na postajah PR programa vladnega kabineta, nekje tam med kakšnim sejmom Dom 2014 in še eno različico prireditve Ona 365.

 

1258 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.