Luka Mesec: Delavci ne odpuščajo delavcev!

Socializem kot alternativa?

DSC_0930

Mladi potrebujejo redistribucijo bogastva in novo ekonomsko politiko.

Tadej Beočanin 2Piše Tadej Beočanin

Tema meseca tokratne Replike so alternative. Ob vprašanju, kdo jih sploh ponuja, se je na dlani odprlo nekaj novega, kot se za alternative pravzaprav tudi spodobi: demokratični socializem in z njim Luka Mesec, koordinator Sveta stranke Iniciativa za demokratični socializem. Pa tudi, če bi bila njihova alternativa privlečena za lase, je alternativa, ki jih drugi preprosto ne ponujajo. Luka Mesec je dolgoletni aktivist družbenih gibanj, kot so gibanja Mi smo univerza, Fronta prekercev, Delavsko-punkerska univerza … Z Luko smo se pogovarjali o alternativi, ki jo ponujajo.

Že iz imena stranke izhaja, da stremite k socializmu. Socializem je na smetišču zgodovine končal še pred kapitalizmom. Kaj se da izbrskati na pogorišču socializma, primernega za današnjo rabo; kaj je tisto, kar lahko ponudite današnji družbi?

Tudi kapitalizem je že tretjič v zadnjih sto letih pristal na smetišču zgodovine. Prvič po letu 1929, ko je sledila velika depresija, ki se je končala z drugo svetovno vojno. Drugič sredi sedemdesetih v t.i. krizi stagflacije, tretjič pa zdaj, z novo krizo, ki je na las podobna veliki depresiji iz leta 1930. Na drugi strani so v tem času obstajali poskusi socialističnih družb, ampak socializma ne smemo dojemati samo kot 70 let zgodovine t.i. ‘realnega socializma’.

Socializem je namreč gibanje z dvestoletno zgodovino. Dvesto let je bil v središču delavskih bojev v Evropi in po svetu. 200 let so delavske stranke in sindikati vodili boj za boljše življenje, v katerem so med drugim izbojevali 8 urni delavnik, odpravili otroško delo, uveljavili splošno volilno pravico, pravice žensk in nenazadnje po drugi svetovni vojni tudi socialno državo. To je dediščina, na katero se naslanjamo. Hkrati pa analiziramo pretekle socialistične politike, ugotavljamo kje jim je spodletelo, kaj je bilo z ‘realnimi socializmi’ narobe in na osnovi zaključkov gradimo nov, demokratični socializem za 21. stoletje.

DSC_0922

No, in kaj je bilo z realnimi socializmi narobe?

Prva napaka je bila, da jim nikoli jim ni uspelo zares vzpostaviti demokracije v teh državah. Stari socializmi so bili avtoritarni in kljub enakosti na papirju se je vzpostavil nek nov razred, recimo mu socialistična elita, ki je upravljala z družbenimi presežki, podobno kot v kapitalizmu s tem upravljajo kapitalisti. Drugi problem so bili preveč rigidni centralno planski sistemi, ki niso bili zmožni učinkovito razporejati dobrin in virov.

Iz te zgodovine sledi, da ne smemo razvijati centralno planskih sistemov, ampak moramo razmišljati o mehanizmih demokratičnega, participativnega plana. Poleg tega se nov, demokratični socializem nikoli ne sme ločiti od demokracije. Delovati je treba v smeri demokratizacije odločanja na vseh ravneh družbe. In nenazadnje, v nasprotju s preteklimi socializmi, ki so bili v imenu višjih ciljev pripravljeni žrtvovati že pridobljene pravice, tega ne smemo nikoli več ponoviti. Priborjene pravice so osnova, na kateri gradimo boljšo družbo.

DSC_0912

Če govoriva o idealih socializma, ti ne bodo nikoli odpravili pridobljenih pravic.

Seveda. Socializem si predstavljamo kot demokratično družbo, družbo enakopravnih in enakih ljudi. Predstavljamo si ga kot družbo, v kateri lahko vsi soodločajo o svojih življenjih, in zato ti ideali ne smejo in ne morejo bili zlorabljeni na način, kot so bili v 20. stoletju.

Od nove stranke se pričakuje, da ponudi alternativo obstoječemu političnemu življenju, ne samo na načelni ravni, ampak konkretno. Kaj torej novega prinašate v slovenski politični prostor?

Za nami sta dve desetletji dominacije liberalcev in konzervativcev. Oboji so pristali na tezo, da je svet kapitalizma najmanj slab izmed vseh svetov in da je na njem treba graditi. Mi pa v slovenski politični prostor vračamo premislek o možnih alternativah kapitalizmu .

Razmišljanje o teh je, zlasti po začetku krize, nujno. V svojem programu ‘Razvojni model za Slovenijo in EU’ smo pokazali, na kakšen način bi bilo možno socialistično alternativo v Sloveniji in EU graditi tukaj in zdaj.

Katere so ključne točke tega programa?

Bom na kratko opisal, kako bi se s krizo spoprijeli v Sloveniji. Kot ključna instrumenta preobrata v smer socializma bi uporabili nedavno vzpostavljeno slabo banko in državni holding. S slabo banko bi prezadolženim podjetjem pomagali, da se rešijo bremena dolga, a bi v zameno ta podjetja prešla v upravljanje državnemu holdingu, nadzor v njih pa bi prevzeli delavski kolektivi. Politika in kapital, ki sta doslej upravljala s temi podjetji, sta oba padla na izpitu zgodovine.

Državni holding bi uporabili kot instrument industrijske politike, tj. načrtnega vzpostavljanja gospodarskih verig v panogah, kjer ima Slovenija primerjalne prednosti, kot je zelo neizkoriščeno lesno bogastvo. Slovenija je leta 1945 v tujino izvažala hlode. Do leta 1990 je napredovala do izvoznice pohištva. Leta 2014 pa zopet izvažamo hlode. Podobno je z elektroindustrijo. Nekoč smo imeli Iskro, ki je zaposlovala več kot 30.000 delavcev in proizvajala končne izdelke, danes so preživeli samo še njeni deli, ki v tujino izvažajo polizdelke. S tem bi ustvarjali delovna mesta, da zagotovimo delo in dohodek za več kot 130.000 brezposelnih, ki ga danes nimajo.

Ob tem bi se zavzemali za pravično davčno reformo, ki bi davčno bolj obremenila najbogatejše. Banke in finančne institucije bi spremenili v javne servise in poskrbeli, da se prenehajo ukvarjati s špekulativnimi naložbami in začnejo opravljati svojo ključno dejavnost: prenašanje sredstev od varčevalcev v investicije.

To je verjetno ena od poti do zagotavljanja enakosti med ljudmi. Kaj si tolmačite pod pojmom enakost?

Enakost moramo razčleniti na politično in ekonomsko enakost. Na eni strani mora socialistična politika delovati v smeri ekonomske enakosti, tj. prerazporejanja denarja od najbogatejših k najrevnejšim. Le tako se lahko spoprimemo z neenakostjo, ki je danes največja v vsej človeški zgodovini. Nedavno smo lahko brali poročilo Svetovne banke, ki pravi, da ima 85 najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot tri milijarde najrevnejših skupaj.

Na drugi strani je treba zagotavljati politično enakost: vsak mora imeti enake možnosti dostopa do informacij, tako v podjetju, lokalni skupnosti, kot v državi. Vsakdo mora imeti možnost vključevanja v procese odločanja in v njih soodločati.

Stranka je izšla iz vstajniškega gibanja. Se je od takrat, ko ste bili samo vstajniško gibanje, do danes, ko ste stranka, kaj spremenilo? So drugačni načini dela, so kakršnekoli spremembe?

Znotraj Iniciative za demokratični socializem se ni veliko spremenilo. Med protesti smo nastopali še kot Delavsko-punkerska univerza – kolektiv angažiranih aktivistov, ki smo delovali popolnoma demokratično, skupščinsko, in ta duh smo tudi skušali prenesti v stranko. Stranka nima enega vodje, kot je to v drugih, ampak kolektivno vodstvo, sestavljeno iz 31 izvoljenih predstavnikov kongresa in 27 delegatov lokalnih celic, preko katerih članstvo stalno vrši nadzor nad odločitvami.

To kolektivno vodstvo nekoliko diši po bivših jugo predsedstvih. Se vam ne zdi, da so frontmeni zelo pomembni za prepoznavnost, konec koncev tudi sami izstopate iz vrste?

Ne želimo graditi klasične stranke, ampak stranko – gibanje. Stranko, ki bo vedno povezana z družbenimi boji, gibanji, sindikati, iniciativami, lokalnimi skupnostmi. Ljudje morajo biti tisti, ki bodo udejanjili socializem, ne pa, da se mi postavimo kot neka avantgarda, ki bo v imenu ljudstva z dekreti uvajala novo družbo. Tako to ne gre in to je tudi ena izmed točk, kjer so pretekli socializmi padli. Kar potrebujemo, je socialistična politika, ki se ne bo slepila, da je možno socializem uvesti od zgoraj. Socializem morajo zgraditi ljudje sami.

V stranki je videti mnogo novih, mladih obrazov. Bo problematika, s katero se mladi srečujejo, v srži delovanja stranke?

Seveda. Problematika mladih je ena pomembnejših, ampak jo moramo umestiti v kontekst. Politika in nevladne organizacije pogosto predstavljajo problematiko mladih, kot da gre za nek medgeneracijski konflikt med starejšo generacijo, ki še ima varnost in zaposlitve, ter mlajšo, ki  do tega ne more dostopati. Ta problem je napačno zastavljen. Njegova posledica je prepričanje, da lahko mladi do zaposlitev pridejo v spopadu s starejšimi. Problem ni v konfliktu med generacijami, ampak v konfliktu med družbenimi razredi. Bogati si prisvajajo vse več bogastva, na drugi strani pa se srednji razred raztaplja in zopet postaja brezpraven proletariat. Najbolj se to odraža pri mladih, ki jim obstoječ sistem ne omogoča več dostopa do zaposlitev in s tem zapira vrata do najema kreditov za lastna stanovanja, do osamosvojitve od staršev, do odraslosti.

Ni naključje, da največji delež mladih ostaja v ‘hotelu mama’ prav v državah, kjer je brezposelnost med njimi najvišja. V Grčiji je ta že presegla 60 %, v Španiji 50 %, v Sloveniji, ki stopa po njunih stopinjah pa 30 %. Mladi potrebujejo redistribucijo bogastva in novo ekonomsko politiko, ki bo zagotovila delovna mesta.

Kaj konkretno lahko ponudite mladim, po čem izstopate, kaj bi izpostavili?

Problema mladih ne obravnavamo kot problem konflikta med generacijami, ampak kot konflikt med družbenimi razredi. Poudarjamo, da je problem mladih splošen družbeni problem: kapitalizem ni več zmožen zagotavljati dela in blaginje za vse. Politike samozaposlovanja mladih in subvencij za zaposlovanje mladih, ki jih uvaja trenutna oblast in EU, so samo obliži na rane. Problem lahko rešimo le z usmeritvijo v gospodarstvo, v katerem ne bomo proizvajali zaradi profita, torej z usmeritvijo v socialistično gospodarstvo, v katerem bomo proizvajali, da bi zagotavljali blaginjo za vse.

Desni mediji vam očitajo, da povzemate ideje iz Kardeljevega evangelija Smeri razvoja socialističnega sistema samoupravljanja. Je to za vas kompliment ali psovka?

Na nek način je kompliment. Najbolj pozitiven dosežek Jugoslavije je definitivno samoupravljanje. Jugoslavija je kot edina država na svetu omogočila, da so delavci postali upravljalci podjetij, da so imeli popoln vpogled v bilance razmerij, da so lahko vršili nadzor in odločali o investicijah. To je zagotovo politika, ki jo je treba vzpostaviti na novo.

Zelo si želite promovirati delavsko participacijo. Izkušnje, ki izhajajo iz vsakdana ljudi kažejo, da se je težko boriti za delavsko participacijo, če se pa bojiš, da boš s tem izgubil službo.

Pot do delavske participacije je marsikdaj trnova, so pa zato rezultati toliko bolj spodbudni. V Evropi je v tem trenutku več kot tri milijone ljudi zaposlenih v zadrugah oz. kooperativah, kot se jim danes pogosto reče. Po vsej Evropi je bilo prav v zadrugah odpuščanj najmanj, oz. jih pogosto sploh ni bilo. Delavci ne odpuščajo delavcev.

Dodaten razlog za to pa je, da so delavci v letih pred krizo imeli toliko glasu pri upravljanju, da njihova podjetja niso šla v špekulativne naložbe kot številna druga, zlasti tista v privatni lasti, ki zasledujejo logiko čim večjega profita, ampak so se ukvarjala predvsem z njihovimi temeljnimi dejavnostmi. Zato je kriza v tem sektorju najmanjša in zato je delavska participacija rešitev za situacijo, v kateri smo se znašli. Ko smo imeli v Sloveniji leta debelih krav, med 2004 in 2008, so se lastniki in menedžerji v podjetjih nenormalno zadolževali, po letu 2008 pa teh dolgov niso uspeli več odplačevat, sedaj pa je država (in prek nje davkoplačevalci) tista, ki odplačuje dolgove namesto njih. Politika in kapital sta padla na izpitu zgodovine, čas je, da vzamemo stvari v svoje roke.

Pravijo, da socializma brez revolucije ni. Verjamete, da vam bo uspelo?

Verjamem. Brez korenite družbene spremembe socializma ne bo, ta pa mora priti po demokratični poti.

 

3896 Total Views 8 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.