Katarina Jeraj: Ni vse črno – belo …

… kot niso vedno le slabi, temni dogodki, niti ne samo veseli, svetli.

(jaz1)

Sem Katarina Jeraj in kot bodoča diplomirana dizajnerka vizualnih komunikacij rada komuniciram vizualno. Preko fotografije, ilustracije, slikarije pa vse do grafičnega oblikovanja. Po svetu hodim s fotoaparatom okoli vratu, s skicirko pod roko in z vizijo v glavi. Beležim vse, kar ostali spregledajo. Redno in uspešno sodelujem na natečajih, pred kratkim pa sem imela odprtje svoje prve samostojne fotografske razstave v galeriji Aquila na mariborskem Lentu. Ker je tudi pisanje eden izmed mojih talentov, se bom v skladu s temo 3. številke Replike, alternativno torej, predstavila kar skozi avtointervju.

Je res, da sem pred kratkim odprla svojo prvo samostojno fotografsko razstavo, skupaj s šampanjcem, cvetličnimi šopki in publiko?

Res je, še sama ne morem verjeti! To vprašanje sem si zastavila še kar nekajkrat, tudi potem, ko je bilo odprtje že mimo. Ponudba za razstavo je prišla popolnoma nepričakovano, pred tem nikoli nisem pomislila na možnost lastne razstave. Na razstavah sem bila vedno le kot obiskovalka in občudovalka. Pojem razstave je bil zame vedno nekaj oddaljenega, nekaj za že uveljavljene oblikovalce in umetnike. Šele potem, ko sva skupaj s kustosinjo določili naslov razstave in ko so bile izbrane fotografije že za steklom, v okvirjih in na galerijski steni, je vse skupaj postajalo vedno bolj resnično.

‘Ni vse črno – belo’ … torej razstava ni zajemala le črno – belih fotografij?

Nalašč sem izbrala dvoumen naslov, zato da bi prišel še kakšen obiskovalec več, pa čeprav samo iz radovednosti ali pa zbeganosti, ki bi ga morda lahko povzročil naslov. Razstava je obsegala več žanrov; od portretov, pokrajin, fotografij s potovanj, pa vse do analogne fotografije. Skupno je bilo le to, da so bile skoraj vse črno – bele, nekatere fotografije pa so lepše zaživele v barvah. Torej so bile fotografije po večini črno – bele, nekaj pa je bilo tudi barvnih, točno tako, kot napoveduje naslov na oblikovanih vabilih. Ideja za naslov izhaja iz modrosti, da v življenju ni vse samo črno – belo, saj niso vedno le slabi, temni dogodki, niti ne samo veseli, svetli.

SelfieSelfie

Zakaj ravno fotografija?

Ker me spremlja že od vedno in se mi arhiv fotografij skupaj z obiskanimi kraji in preteklim časom vztrajno povečuje. Zame je fotografiranje način, skozi katerega prikažem svoj pogled in perspektivo ostalim ljudem, ki so trenutek zamudili ali pa se nikoli niso zares naučili gledati. Fotografija je pri meni rezervirana za realizem, akril za abstrakcijo in ekspresionizem, ilustracija za domišljijo, oblikovanje pa ima poleg še funkcionalnost in je več kot le hobi.

Torej je v igri tudi oblikovanje?

Seveda! Obožujem in občudujem nove oblikovalske ideje in rešitve, ki naredijo naša življenja bolj zabavna in enostavna. Že v otroškem vozičku sem se za več ur zaposlila le z opazovanjem vzorcev na majici. Ljubezen do barv, tipografije, vzorcev in ilustracije se je nato z leti samo še stopnjevala. Z grafičnim oblikovanjem se ukvarjam že vse od začetka srednje šole, pa od naziva Medijski tehnik naprej na Fakulteti za dizajn na smeri vizualnih komunikacij. Trenutno končujem zadnji letnik, po diplomi pa si definitivno želim ostati v tej smeri.

Kaj me navdihuje in motivira?

Navdih iščem na potovanjih, s spoznavanjem novih ljudi in med tekom po gozdnih poteh. Domišljijo in razmišljanje ‘out of the box’ spodbujam z branjem knjig svetovno priznanih kreativnih ljudi ter z izmenjavo mnenj in razmišljanj z ostalimi oblikovalci. Redno in uspešno sodelujem na natečajih, ter s tem ostajam v ‘kreativni formi’. Oblikovanje pa velikokrat ni tako romantično, da bi ga vodil le navdih. Največkrat gre za trdo kreativno delo, ki ga omejujejo časovni roki, merilo všečnosti in nevšečnosti pa je vse prevečkrat subjektivna presoja.

Kaj je zame dobra fotografija in dober dizajn?

Obstaja kup pravil o kompoziciji, barvah, perspektivi in vizualnem jeziku, a kljub temu skoraj zagotovo lahko trdim, da vse skupaj še vedno podlega subjektivni presoji posameznika. Zame je dobra fotografija vsekakor tista, s katero se lahko povežeš, se vanjo vživiš in začutiš njeno ‘karmo’. Pri dizajnu je podobno, le da bi tukaj na prvem mestu poudarila še dobro idejo, ki dober dizajn loči od povprečnega. Ideje, ki me prevzamejo, ob katerih se zamislim, nekaj občutim in ki mi še dolgo ne grejo iz glave. Seveda je tukaj še dosežena funkcionalnost, pravilno prenesena sporočilnost in družbena odgovornost.

Kaj pa cilji za naprej, morda želje, sanje?

Sanjam ponoči in podnevi. Sanjam o hiši ob jezeru, s pomolom iz dnevne sobe in z odskočno desko nad jezerom in o tem, da bi mi zrasla krila in bi prepotovala cel svet brez dragih letalskih kart, brez možnosti strmoglavljenja ter izginjanja letal. Sanje so brezmejne, včasih nelogične in neumne, ampak nikoli ne veš … Medtem ko sanjam brezmejno, si cilje zastavljam veliko bolj resno. Zame so cilji tam kjer je dizajn. Vidim se tam, kjer se ideje, ki nastajajo v moji glavi, spremenijo v berljive, resnične in otipljive podobe. V timu, ki sodeluje, se spodbuja in kvalitetno opravlja svoje delo.

1925 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.