Jose Saramago: Esej o slepoti

MatejaArnezPiše: MATEJA ARNEŽ
absolventka slovenistike in primerjalne književnosti. Obožuje rože in šopke vseh vrst, jutranje kave, potovanja, lifestyle bloge in dolge pogovore z najbližjimi. Kadar si želi pobegniti iz realnosti, se najraje zateče v svet romanov in poezije. V prostem času se navdušuje nad fotografijo in modo, njena največja želja pa je napisati roman.
 
V času, ko se zdi, da se svet vrti v popolnoma napačno smer – pomislimo samo na dva zadnje čase najbolj odmevna dogodka, mariborski srednješolski incident s tragičnim epilogom in teroristični napad na francoski satirični časopis Charlie Hebdo – se je moja odločitev, ko sem stala pred regalom, polnim knjig, zazdela že kar otročje lahka. Saramago, moj najljubši Nobelov nagrajenec za književnost.

Konec lanskega leta smo v slovenščino dobili preveden že njegov peti roman, Kameni splav, na katerega se mi, ker sem več kot očitno nepotrpežljivi bralec, pač ni dalo čakati. Alternativa je bila zatorej logična; Esej o slepoti, tretjič. Morda bi kdo naveličano zavil z glavo in si mislil, le kaj da je z nami, ki smo ničkolikokrat sposobni brati eno in isto knjigo. Čisto nič ni z nami. Le tista knjiga je po mojem mnenju edina dobra, ki jo lahko znova in znova bereš, prebiraš in o njej razmišljaš s točno istim (včasih še večjim) zanosom, kot si to počel prvič, ko ti je bilo še vse neznano in je dišalo po novem. Če je tematika stalno aktualna, je to seveda še en velik plus.

esejoslepotiEsej o slepoti tematizira krizo moralnih vrednot in je kot tak za trenutno stanje duha več kot primeren. Časovno in prostorsko nedoločljivi roman, ki bi se lahko dogajal na katerem koli koncu sodobnega sveta, časovno pa le po uveljavitvi kapitalizma, se začne, ko čakajoč na semaforju, še dolgo zatem, ko se prižge zelena luč, naključna oseba v avtu ne spelje, kar privede do velike zmede. Ljudje so, kot je v splošni navadi, pretirano razburjeni. Trobijo. Preklinjajo. Na koncu ugotovijo, da je voznik, kriv za vsesplošen kaos, na licu mestu oslepel. Pregled na kliniki pokaže, da z njegovimi očmi ni popolnoma nič narobe, kar popolnoma zmede uspešnega in izzivov vajenega oftalmologa, ki vznemirjen odide domov. Ob branju strokovne literature oslepi še on. Kmalu je jasno, da gre za epidemijo slepote, ki se iz neznanega razloga širi s svetlobno hitrostjo in je okužila že dobršen del populacije. Oblast se v strahu pred ‘belo nadlogo’ – gre namreč za posebno vrsto slepote, ki je v primerjavi z običajno popolnoma bele barve – odloči vse slepce in tiste, ki so bili z njimi v stiku, zapreti v zapuščeno umobolnico, kjer se ‘zabava’ pravzaprav šele zares začne. »Ne gre le za stanja, v katerem so se hitro znašla stranišča /…/, gre tudi za pomanjkanje spoštovanja nekaterih ali pa nenadne nuje drugih, tako da so se kar v najkrajšem času tudi hodniki in prehodi spremenili v stranišča, ki so bila prej zgolj priložnostna, potem pa že običajna.« (123–125) Najbolje jo pri vsem skupaj, če je to v danih okoliščinah sploh mogoče, odnese skupina iz prve sobe, saj je v njej zdravnikova žena, ki ima edina oči, ki še vedno vidijo. Kot taka postane voditeljica vseh ostalih: »Če že ne bomo zmogli živeti docela kot ljudje, vsaj naredimo vse, da ne bomo živeli docela kot živali.«

Vsesplošna zmeda, pomanjkanje higiene, hrane in predvsem enega čutila, hitro privedejo do popolnega moralnega padca, ki svoj vrh doseže takrat, ko ena izmed skupin samo sebe okliče za absolutno oblast, od ostalih slepcev pa zahteva, da v zameno za hrano popolnoma pozabijo na svoje dostojanstvo in …

Slepota v romanu simbolizira moralni padec človeštva. Lakota, nasilje, smrt in nevzdržna umazanija povzročijo, da ljudje v vedno večji stiski le še slepo sledijo svojim nagonom in se vrnejo na stopnjo primitivnega človeka.

Kot taki postanejo slepi za pozitivna čustva in ljudi okoli sebe. V svetu, kjer človeštvo ne pozna več razlike med dobrim in zlim, se slepota prenese tudi na vsakršno transcedenco, zato kakršna koli vera v le-to v svetu izgubljenih vrednot ne more več obstajati.

Čudovite so tiste knjige, ki zmorejo nastaviti ogledalo. Meni, tebi ali pa kar celotni družbi. Saramagov Esej to nedvomno zmore. Vsem in kadar koli.

Kakšen človek bi bila, če me ne bi nihče gledal? Kaj bi si dovolila, do kam bi šla? Bi lahko Edina imela oči, ki vidijo, in bi tudi videle ves gnev in vso umazanijo drugih? Bi to zmogla ali bi se vdala in še sama raje postala slepa? Kaj bi naredila, če ne bi bilo zakonov, če bi bila absolutna svoboda? Ne vem. Verjetno si je niti ne bi želela, saj si lahko predstavljam, da bi v njej prevladoval zakon močnejšega – ali ti mene ali jaz tebe. Verjetno bi nastal popoln kaos, moralne vrednote bi se, podobno kot v Eseju o slepoti, popolnoma izgubile.
V absolutni svobodi bi lahko govorili in počeli čisto vse, kar bi želeli. No, pa saj to počnemo že sedaj.

2738 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.