Jernej Štromajer: Ne damo vam štrika, vrnite nam bika

Untitled 3

Foto Miha Koron

stromajer_profilnaPiše Jernej Štromajer, prostočasni družbeni kritik, politolog, magister svetovnih študij in doktorand na FDV

www.twitter.com/JernejStromajer

Položaj mladih v Sloveniji je že dolgo časa vse prej kot zavidljiv, kar se vidi že na daleč. Naši vrli politiki vedno znova radi poudarjajo, kako je skrb za mlade njihova prioriteta in kako se bodo trudili izboljšati (socialni) položaj mladih.

Pa vendar, kot se za prave politike spodobi, govorijo eno, delajo pa drugo. Mlada generacija se vsak dan znova sooča s številnimi bremeni in težavami, država pa razen redkih izjem s sredstvi v vrednosti »manj kot metra višine dimnika elektrarne na premog v Šoštanju« nič kaj ne kaže, da bo kaj pomagala oz. spremenila na bolje.

Žal so ukrepi, ki jih sprejemajo vodilni, nekaj popolnoma nasprotnega in breme napak politike, težav zaradi lobijev in parcialnih (finančnih) interesov prenašajo na generacijo, ki pač kot generacijska skupina ni zastopana v državnem zboru v obliki politične stranke. Pa da ne bo pomote: problem ni v tem, da nekomu ni vseeno za socialni položaj upokojencev; problem je, da se pozablja na mlade in njihovo dobrobit. Da se o tej problematiki govori in s tem poskuša pridobivati poceni točke, žal mladim ne koristi.

Rdeči alarm, krizni štab, izredna nočna seja, kar koli? Nič. Točno to, nič oprijemljivega se ni storilo ob informaciji, da se mladi (praviloma višje izobraženi, ki so se izobraževali v javnem šolstvu) vedno bolj množično izseljujejo iz države. Zakaj se pa ne bi, če jim je jasno, da do dobro (pošteno?) plačane službe v Sloveniji brez zvez in poznanstev skoraj ni mogoče priti (s svetlimi izjemami seveda) ter da najvišje službe v gospodarstvu dobivajo takšni in drugačni politični veljaki/vojščaki?

Res je, da težave, s katerimi se soočajo mladi, niso nastale čez noč in da so tukaj že nekaj časa ter da kot vedno za njih ni kriva samo sedanja vlada, ampak tudi vse vlade pred tem. A vendar, če nekdo pravi, da so mladi njegova prioriteta, potem mu res ne bo padlo na pamet, da ob težavah v zdravstvu (o katerih je bilo veliko že napisanega, zato se ne bom ponavljal) z intervencijskim ukrepom po žepu (spet) udari mlade, ki res niso krivi, da imamo npr. tri zasebne zavarovalnice priklopljene na javni zdravstveni sistem.

Mladi, ki za svoje preživetje delajo kot t. i. ‘honorarci’ ali bolje rečeno kot prekerni delavci in si sami plačujejo obvezno zdravstveno zavarovanje, so z intervencijskim zakonom v zdravstvu dobili posebno darilo od vlade in politikov, ki se »trudili izboljšati položaj mladih«. Po novem bodo na leto za obvezno zdravstveno zavarovanje plačevali dobrih 100 evrov. Ampak kot v vsaki dobri topšop reklami to še ni vse. Honorarcem, ki delajo preko avtorskih in podjemnih pogodb, so naši vrli politiki delo dodatno obremenili še s prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Če so prispevki v pokojninsko blagajno v zameno za pokojninsko dobo razumljivi, pa plačevanje v zdravstveno blagajno nekdo, ki si že sam plačuje zdravstveno zavarovanje, res težko razume – razen če mu je jasno, da na njegovih ramenih država polni prazno zdravstveno blagajno, namesto da bi z zdravstveno reformo preprečila nepotrebno odtekanje denarja iz nje.

Žal je zgoraj opisani primer prelaganja bremena na mlado generacijo le eden izmed mnogih načinov, na katere sedanja generacija račun za svoje napake prenaša na mlade.

Počasi bo treba reči: dovolj. Povedati moramo, da imamo dovolj prenašanja bremena napak in krize na pleča mladih, ki teh napak in krize niso povzročili. Zakaj recimo sedanja mlada generacija, tako kot tista, ki je poceni prišla do stanovanj po ‘Jazbinškovem’ zakonu, ne bi bila upravičena do poceni stanovanj, ki so sedaj v upravljanju slabe banke? Ali pa zakaj ne bi država zagotovila sredstev (npr. v višini že zgoraj omenjenega dimnika elektrarne na premog) za začetni kapital za novonastala podjetja in podjetniške pobude mladih?

Pravice so izborjene in ne podeljene. In kot vse kaže, nihče ne bo namesto nas opozarjal na probleme mladih, sploh pa ne bo naredil ničesar, da bi se situacija izboljšala. Za to pa bo treba več politične participacije, več aktivnega državljanstva in več uporništva mladih. Brez upora ni obstoja!

 

 

962 Total Views 1 Views Today
Komentarji
  1. ddos

    Poznavanje ekonomije in specifike slovenskega zdravstvenega sistema avtorja je porazno. Zasebne zavarovalnice niso niti približno razlog za kakršnekoli težave v zdravstvu (kdo je še videl, da je konkurenca lahko razlog za težave…). Pravih težav, torej primata države v zdravstvenem sistemu oz. prereguliranost zasebnega sektorja, pa avtor niti ne omeni.

    Čudno se mi zdi tudi, da avtor podpira uvedbo obveznega prispevka v pokojninsko blagajno za mlade, kot da naj bi bilo to nekaj dobrega, ker se jim tako to “šteje v delovno dobo”. Avtor ima sam očitno ničelne, oz. skoraj ničelne izkušnje z trgom dela. Ni mu jasno, da obstajajo druge oblike pogodb o delu, ki že imajo ta obvezen prispevek v pokojninsko blagajno, in ljudje jih običajno ne izberejo ravno zato, ker njih ta prispevek stane več, kot pa bi dobili od njega (prispevek ni obvezen brez razloga).

    Tudi argument glede nujnosti podeljevanja zastonj stanovanj po zgledu Jazbinškovega zakona je smešen. Ta stanovanja so last državnih bank, ki so last države, torej če malo poslošimo, lahko rečemo, da so last vseh državljanov. Za avtorja, ki v večini članka s slabimi zgledi in retoričnimi prijemi nasprotuje prenašanju bremen (krize, primanjkljaja…) na mlade, torej zagovarja neko “pravičnost” v odnosih med generacijami, se mi zdi čudno, da naenkrat obrne ploščo in začne zagovarjati medgeneracijsko “solidarnost”: torej prenos “skupne” lastnine izključno na mlade. Ker ni nobenih praviv brez odgovornosti, bi iz tega moralo slediti, da je potemtakem obvezen še prenos “skupnih” dolgov na mlade. A to pa ne. Jazbinškov zakon je sicer tudi “nepravično” obravnaval ljudi, namreč skupno lastnino bi se moralo deliti ali po načelu vsakemu enako, ali pa po načelu, da se to premoženje razdeli v skladu s prispevkom k temu. Najbližje temu je bli privatizacija podjetij s certifikati, Jazbinškov zakon je tu sicer favoriziral tiste, ki so živeli v “družbenih” stanovanjih, vendar pa je to dosti bližje idelanim načelom razdelitve kot pa avtorjen maloumen predlog. Koristniki tega zakona so bili namreč ljudje srednjih let, ki so že naredili določen prispevek k družbi. Koristniki avtorjevega predloga bi bili mladi, katerih prispevek k družbi je trenutno negativen.

    Avtorju svetujem, da se posvetu študiju, še prej pa, da zmenja tako fakulteto in študijsko smer, FDV več kot očitno producira samo nepismene ljudi, ki znajo le eno stvar, točno te, ki je nebi smeli: pisati članke.

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.