Jaka Blažon: Aplikacije kot sveti gral

Zmagovalec mladinskega startupa 2014 za nagrado na študij v Ameriko

DSC_3933

‘Če bi vsak dijak posvetil učenju le eno uro na dan, bi imeli državo odličnjakov!’

DSC_3463Piše Teja Kete

Izpod košatega kostanja zre v pisan svet. Profesorica likovne umetnosti.

Dijak 3. letnika viške gimnazije je s svojo kreativno aplikacijo Wivu zmagovalec mladinskega startupa 2014. Wivu je aplikacija za mobilne naprave, ki uporabnikom omogoča enostavno deljenje lastnih fotografij in drugega slikovnega materiala. Od konkurence (tudi Instagrama) se Wivu razlikuje po tem, da uporabnikom postavlja dnevne izzive, s čimer jih skuša motivirati, da so bolj ustvarjalni. Blaž je zagnan, aktiven in ve, kaj hoče. Njegove ideje in zagnanost pozdravljajo tudi v tujini, saj je bil izmed več sto kandidatov s celega sveta sprejet na enoletni študij univerze Watson, ZDA.

Kako usklajuješ oboje, gimnazijo in podjetništvo?

Prej sem bil smučar in vseh treh stvari žal ne morem več kombinirati. Če razdeliš svoj fokus na tri stvari, nobena ne bo zelo dobra. Glede šole nimam problemov, vsa leta sem že prav dober. Letos sem imel celo boljši uspeh kot lani, čeprav sem vsak dan še nekaj ur delal. Dejstvo je, da če bi vsak dijak v Sloveniji posvetil učenju le eno uro na dan, bi bili ob koncu leta vsi odlični. Potem bi bilo na vsaki šoli, v vsaki generaciji, 600 odličnjakov. Še dobro, da smo tako leni – če bi imela šola same odličnjake, kam bi z njimi? In vsi bi se hoteli vpisati na medicino. Še deset let nazaj je veljalo, da je dobro biti odličen, no, saj še danes velja, ampak nikamor ne pripelje.

Če hočeš biti zdravnik, boš moral imeti same petke že samo za vpis na fakulteto. Kdo bi se dal operirati nekomu, ki nima diplome iz medicine? Pri podjetništvu pa je bolj pomembna tvoja proaktivnost. Lahko imaš same petke v gimnaziji in desetke na ekonomiji, toda če te to ne zanima, nimaš možnosti, da boš kaj naredil.

Misliš da smo na splošno leni, ali so nas naredili lene?

Ja, leni smo! Tako smo leni, da če imaš neko aplikacijo, kjer uporabniku ni vse servirano na prvi strani, raje ne bo klikal. Ljudje smo najbolj lena bitja na tem svetu. Pravijo, da so lenivci najbolj leni, ampak smo ljudje stokrat bolj.

DSC_3938

Ali lahko tudi iz lenobe nastane dobra podjetniška ideja?

Ja, definitivno. Če spremljaš novice s tega področja, vidiš, da uspevajo prav bizarne stvari. Eni pravijo, da je to samo balonček, ki bo enkrat počil. Nekatere stvari uspejo samo zato, ker imamo toliko prostega časa.

Kje pa sicer rastejo podjetniške ideje? Lahko se torej oblikujejo iz lenobe, potreb. Tudi iz neumnih, nenavadnih zamisli? Kako se je začela vaša ideja?

Ja, te iz potreb so v bistvu najboljše. Prestop od nekega problema, ki ga rešuješ na način, ki je učinkovit, ampak ti porabi veliko časa in denarja, do tega, da boš nekaj naredil še bolj učinkovito, je zelo kratek. Točno veš, kaj je narobe, kaj ljudem manjka in kako oni zdaj to delajo. In če imaš ti nekaj boljšega, je uspeh zagotovljen. Če se pa ukvarjaš z aplikacijami, iščeš sveti gral.

Tudi Marku Zuckerbergu bo samo zato, ker je že znan, ima reference in si bo nekaj novega izmislil, šlo hitreje. To je približno tako kot na borzi – vsi tisti borzni posredniki in svetovalci veliko vedo, ampak je vse tako nepredvidljivo, da ga ni človeka, ki bi zatrdno rekel, da bo šla ena delnica gor. In v tem svetu je isto. Čeprav imaš ti najboljšo idejo, uspeh še ni zagotovljen. Če pa imaš ti v Afriki žejne otroke, kamor prevoz vode stane ‘ful’ denarja in ti ugotoviš, da lahko vodo tja spraviš po drugem kanalu, je stvar jasna. Imaš žejne otroke in cenejšo pot. Lahko pa imaš milijon uporabnikov srednjega razreda, ki niso ne žejni ne lačni, hodijo v šolo, na počitnice, denarja imajo dosti, nič jim ne manjka. Če jim ti nekaj serviraš, Da pa bodo postali odvisni od tega, kar jim ti daš, serviraš, to je sveti gral, tega noben ne more vedeti. Tisti, ki pa je že ustvaril milijardno podjetje, lahko reče: ”Ja, jaz mislim, da je to za vas najboljše!” In potem oni rečejo: ”Aha, on je to naredil, bo že vedel, bomo mi zdaj njegovo stvar uporabljali.” Tipičen primer je Biz Stone, ki je ustvaril Twitter. Razvil je aplikacijo, ki so jo pred njim naredili že štirje. Ampak samo zato, ker je Biz Stone in je njegova neto vrednost 200 milijonov dolarjev in je prijatelj s takimi, ki so mu denar dali, še preden je začel delati in to je bila večja investicija kot katerekoli slovenske firme doslej. Pač, dobil jo je na svoje ime.

Kako vidiš prihodnost mobilnih aplikacij, socialnih omrežij?

Zdaj je vse na telefonih. Noben ne uporablja ničesar drugega, knjige so na telefonih, televizija je na telefonih in en dan bo že vsega preveč in bo to kot »dot-com bubble« počilo. Možno je. Lahko da čez deset let, lahko pa čez trideset ali pa kasneje. To so samo predvidevanja. Gotovo pa se da še veliko stvari spraviti na telefone. Če pogledamo tri leta nazaj, je facebook postal eno tako orodje. Če si šel na počitnice in nisi imel interneta, si šel na tri dni v kakšen cyber caffe malo pogledat. Zdaj pa imamo vse, tudi elektronsko pošto, ‘on the go’. To je prav klinična bolezen, ki se imenuje FOMO, fear of missing out, in jaz močno boleham za to boleznijo – in ni me sram priznati. S svojim telefonom sem sinhroniziran in sem vedno dosegljiv, ker se bojiš, da boš kaj zamudil. In to velja za večino mladih, ki uporabljajo pametne telefone. Zaradi tega eni zelo dobro služijo in upam, da bomo enkrat tudi mi.

Kje sebe vidiš čez deset let? Kaj bo, če bo ta balonček počil? Kaj bo s tabo, kaj bo z Wivu?

Upam, da bomo mi prej dobro zaslužili in bomo čez deset let že ležali na kakšnih Karibih. Bolj si pa želim, da bi ta čas še drugi dobro izkoristili. S temi telefoni gre vse veliko lažje in hitreje, imamo veliko časa. Dijakov danes ne zanima nič pametnega. To se bo moralo počasi spremeniti. Včasih so govorili: ”Pojdi v šolo, imej petke in desetke, pa te bo po študiju čakalo petnajst delodajalcev in te hotelo zaposliti.” Teh časov ni več!

Kaj je sledilo ideji? Lahko opišeš pot od ideje do sedaj?

Ko smo šli s prijatelji smučat, sem vse organiziral in na koncu, ko je bilo treba plačati, smo zaokrožili navzgor  – višek sem dal v žep. Nekateri so nergali, toda to je spet tista slovenska pamet – radi bi, da jim je vse prinešeno k nogam, a jim je potem težko odšteti tri evre. Ne gre za ‘nateg’, saj si se potrudil in si upravičen do neke nagrade. Tega osemdeset odstotkov Slovencev ne bo nikoli razumelo in mogoče smo zato tam, kjer smo. Tako sem začel, najbrž sem povzel po starših, ker sem iz podjetniške družine. Naučili so me, da se v vsakem položaju znajdem.

Lani se je na radiu vrtel oglas, da Ustvarjalnik išče mlade podjetniške ideje in tista, ki bo zmagala, bo ‘šla’ v Ameriko. Oddal sem prijavo za aplikacijo, ki bi olajšala logistični sistem frizerskih salonov. Čakal sem elektronsko pošto in ko sem na vse skupaj pozabil, sem dobil pošto od Matije, da sem izbran med top pet podjetniških idej in da bo moral ‘od-pitch-at’. Takrat še nisem vedel, kaj to pomeni. Pripravil sem en tak, šolski powerpoint, in si predstavljal, do bom zmagal, šel v Ameriko, da bo moja aplikacija najbolj downloadana in čez tri mesece bom že poln denarja. Ko sem prišel tja, sem ugotovil, da mi ogromno še manjka in se moram še ful naučiti. Pa saj se moram tudi sedaj in vedno se bom moral. Takrat sem seveda vedel za Marka Zuckerberga in Facebook, o startupih pa nisem vedel nič. Matiji se je ideja zdela dobra in mi zagotovil, da se slišiva, če bi potreboval kakšno pomoč. Avgusta sem se prijavil na Ustvarjalnikovo poletno šolo v Ljubljani. S celo ekipo smo se dobro povezali in začeli. In dobro je videti, kaj pomeni Pospeševalnik. Daje ti nek (boost) pogon, ki ga potrebuješ, ker ga, če si sam, tudi če si priden in marljiv, ne boš nikdar imel. In Ustvarjalnik ti res daje nek pospešek, začetek, ki ga vsak potrebuje. Tako se je pri nas cela stvar, v primerjavi z lani, neverjetno razvila. Lani si prišel in si se pogovarjal, sedaj pa lahko prideš z idejo in imaš čez en teden produkt že na mizi. Ustvarjalnik pozna uspešne slovenske podjetnike, ki ti bodo dali nasvete, programerje, denar lahko dobiš, ker poznajo investitorje, tukaj imaš prostor za delo in šefica Maja ti da najboljše piškote. Rad bi videl, kaj bo tu čez dve leti. Lahko bi to bil crew (posadka), kot imajo Američani Y Combinator.

Danes je Wivu dostopen uporabnikom, da ga poskusijo. Kaj jim je najbolj všeč?

Kar nam uporabniki govorijo je, da radi gledajo fotografije. Mnogi še sami ne vedo, kaj točno bi lahko počeli. Tudi mi se po dveh mesecih še lovimo, vendar verjamemo, da ima neka slika pri nas večjo vrednost, kot jo ima na Instagramu. Na primer: včeraj je bil izziv, da je treba slikati nekaj tujega in je ena fotografija prikazovala Mercator. Če bi to fotografijo objavili na Facebooku ali Instagramu, bi se ji še smejali. Tukaj pa ima fotografija neko vrednost in je zaradi izziva in ker so Mercator prodali, zmagala. Vemo, da je ljudem všeč gledati fotografije za nazaj, jih pa vsi ne objavljajo, ker niso dovolj pogumni ali kreativni, da bi nekaj takega objavili. Naša naloga je, kako pridobiti čim več ljudi, ki bodo vsak dan sproducirali tisoč takih Mercatorjev. To je svet ljudi, ki ga iščemo. To je naš cilj.

Slikajte otroško srečo, fotografirajte nekaj starega, ujemite v objektiv trenutek negotovosti … je le nekaj dnevnih izzivov. Koliko različnih dnevnih izzivov ponuja aplikacija? Kako ste jih oblikovali?

Zdaj imamo vsak dan po en izziv. Imamo pa seveda še veliko načrtov. Želimo pridobiti podjetja, da bi kar sama uporabnikom dajala izzive. V tem se tudi skriva ‘monetizacija’ – kako lahko mi pridemo do denarja. Razmišljamo tudi, da bi imeli kar svoj generator izzivov, da bi imeli nek samostalnik, glagol in pridevnik, ki bi se ob pritisku na gumb zavrtel in sam postavil izziv. Glede na to, da smo še mladi in da je aplikacija mlada, si lahko še dovolimo poskušati nove stvari, pravzaprav moramo zdaj preizkusiti čim več stvari, saj si tega čez pol leta najbrž ne bomo smeli več privoščiti. Zdaj pač nimamo kaj izgubiti, kasneje pa lahko.

Naslednje leto greš v Ameriko, na univerzo Watson, kamor letno sprejmejo le 12 študentov. Se veseliš? Kaj ti to pomeni? Kako bo potekal študij?

Ja, zelo se veselim. Nekateri, ki so že bili v Ameriki, mi svetujejo, naj grem kar takoj. Toda rad bi dokončal gimnazijo, saj sicer dvomim, da bi jo še kdaj kasneje. Watson je nekaj novega in unikatnega. Vsak dan imaš tri ure obveznega pouka, kjer se učiš raznih poslovnih veščin, drugače pa delaš na svojih projektih. Imaš mentorje, ki imajo dobre zveze in lahko pripeljejo še nove ljudi, ki lahko pomagajo, v mojem primeru pri aplikacijah. Samo nekdo, ki ima prakso s tega področja, te lahko kaj nauči.

Kaj meniš o problemih med mladimi. Kaj bi jim svetoval?

Smisel vidim v tem, da ti hočeš nekaj več. Ne le da boš prišel ob devetih v službo in šel ob treh domov. Včasih se je treba malo bolj potruditi – je sicer težje, vendar se na koncu splača. Moje sporočilo dijakom? Naj razmišljajo tudi za naprej! Če razmišljajo samo za jutri in kje bodo v petek, ne bodo daleč prišli. Naj razmišljajo dlje od tega, na katero fakulteto se bodo vpisali. Naj iščejo tisto, kar jih zanima – največja nagrada je, da si plačan za to, kar rad delaš – to si po moje vsak želi.

9939 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.