Izgubljena generacija kot opomin

Zakaj se država ne odloči vložiti denarja v lesno industrijo?

DSC_2282Foto Teja Kete

Kriza, brezposelnost, zgodovina

patrikTrobec

Piše Patrik Trobec

Brezposelnost in krizo je treba razumeti. Današnje politične elite bi brezposelnost reševale s kozmetičnimi popravki, ki ne bi ogrozili sistema, v katerem živimo. Dokler bo tako, ni pričakovati pretiranih sprememb.

Ni politične stranke, ki ne bi v program vnesla načrta o zmanjšanju brezposelnosti.. O politični retoriki v zvezi z odpiranjem novih delovnih mest in reševanjem problema brezposelnosti bi lahko napisal veliko strani, a bom na tem mestu naredil piko.

Če se želimo o tem problemu pogovarjati bolj resno, brez političnih fraz in retorike, je zdravo pogledati v zgodovino. Vrnil bi se v čas med obema vojnama. Po 1. svetovni vojni so ZDA začele uresničevati kapitalistične sanje. Prepustili so se nevidni roki trga in verjeli, da končno živijo v sistemu prihodnosti. V sistemu, kjer besede neuspeh ne bodo poznali. V sistemu, v katerem bodo vsi pridobivali … Prilagodil se je tudi način življenja povprečnega človeka. Prvič so si mali ljudje lahko privoščili stvari, ki so bile pred vojno dostopne zgolj bogatim. Vsi so imeli delo in dober zaslužek, ki so ga porabili za shajanje skozi mesec, ostanek pa naložili v delnice. Neumno bi bilo vendar denar pustiti doma, če pa so delnice rasle. Vprašanje je bilo zgolj katere bolj, katere manj. Pisalo se je leto 1929, ko se je zgodilo. Zgodila se je katastrofa. Smithova Nevidna roka je bila poražena.

Ker so pretirano ekonomske razlage prezapletene, vam bom razložil primer ameriških kmetov. Kmetje so imeli zemljo, na kateri so pridelovali hrano. Ko pa so s hrano prišli na trg, so lahko primerjali zaslužke. In izkazalo se je, da so največ profita imeli kmetje, ki so pridelovali kavo. Ker pa so kmetje želeli čim več dobička, so se množično odločali, da bodo pridelovali najbolj profitno reč. Torej kavo. A ker se je za kavo odločilo preveč kmetov, je bilo naenkrat kave na trgu preveč, ostalih surovin pa premalo. Posledično je padla cena kave in to za toliko, da so kmetje pridelovalne površine raje kar požgali.

Drugi primer lahko ponazorim z avtomobilsko industrijo. Avto je postajal priljubljena reč, zato so se ljudje množično odločali za nakup. Najeli so kredit in kupovali avtomobile. Avtomobilska industrija je rasla in posledično zaposlovala vedno več ljudi. Ker je doživljala hitro rast, so ljudje kupovali njene delnice. A naenkrat so skoraj že vsi imeli avtomobile in prodaja je upadla. Ker je prodaja upadla, delavci niso imeli več dela. A tudi delavci v avtomobilski industriji so živeli podobno kot drugi. Imeli so kredite, delnice … In ker niso imeli dela, niso mogli odplačati kredita. Ker pa se je podobno kot z avtomobilsko industrijo zgodilo tudi ostalim industrijam, so (skoraj vse) delnice, v katere so ljudje vlagali, izgubile vrednost. Ljudem so torej ostali krediti, ki jih zaradi izgube dela niso mogli vrniti in posledično je propadla finančna industrija (banke). Banke so seveda ljudem vzele, kar so še imeli in posledično je padala potrošnja, z njo pa splošna industrija. Razlagal bi lahko še dolgo, a menim, da sem navedel dovolj logičnih posledic te čudovite Nevidne roke, ki poskrbi za ‘blaginjo’ in nam jo vsiljujejo naši politiki.

Razni programi za reševanje problema brezposelnosti so seveda dobrodošli. Zlasti novi program Jamstvo za mlade je dokaz, da se del politike zaveda, kako bi pretirana brezposelnost med mladimi povzročila t.i. izgubljeno generacijo. Zaradi mentorstva, oproščanja davkov se bodo učinki zagotovo poznali. A ta program ni dovolj. Če sem že prej omenjal ekonomski primer iz zgodovine, bi veljalo omeniti še enega ekonomista: Johna Maynarda Keynesa. Država mora v času krize prevzeti močno vlogo. Takrat namreč ljudstvo ne opravlja naloge, ki bi jo za zdrav kapitalizem moralo. Ljudje se ne zadolžujejo, zato naj to nalogo prevzame država. A ne govorim o brezplodnem zadolževanju. Država naj se v krizi zadolži in opravi projekte, ki bi jih v bližnji prihodnosti morala opraviti. Zakaj bi prenavljali infrastrukturo v času razcveta, če imajo takrat ljudje delo? Naj se raje prenavlja v času krize, ko so ljudje na zavodu. V času razcveta, ko bodo ti isti ljudje delali nekaj drugega, pa naj država presežek nameni za odplačilo dolga, ki ga je vzela v času krize.

Zakaj se država ne odloči vložiti denarja v lesno industrijo? Seveda bi se bilo potrebno zadolžiti. A denar bi bil skozi leta povrnjen, ljudje pa bi imeli delo. Zakaj država ne prevzame vodilne vloge pri prenovi stavb? Ogromno stavb bi lahko obnovili, investicija pa bi se izplačala že po dveh  letih, ker bi zaradi prenove potrebovali 30 % manj energije. Ja, bili bi 30 % manj odvisni od surovin, ki jih v državo uvažamo. Seveda je prenova stavb stvar osebne odločitve, a država lahko spodbudi ljudi, da se za to odločijo. Lahko bi se odločili za zeleni preporod naše države … Primerov je še mnogo. Če bi našteval do konca, bi videli, da bi lahko z ukrepi močno znižali brezposelnost, hkrati pa zagotovili ustrezne temelje, da bi bile investicije več kot samo povrnjene. Ne pozabimo, da v času krize brezposelni prejemajo socialno pomoč, ki je tako majhna, da ljudje komaj preživijo, obenem pa predstavlja strošek države, ki se ne bo povrnil. Če pa bi ljudi zaposlila, bi ljudje dobili bistveno višje zneske, s katerimi bi si zagotovili človeka dostojno življenje, hkrati pa bi država te zneske dobila povrnjene.

Politiki bi me zmerjali, da uničujem temelje kapitalizma. A enaka zgodba se je zgodila v ZDA. Republikanci, ki so vodili državo, so trdili, da država ne sme pretirano poseči v gospodarstvo. Poseg naj bi stvari zgolj poslabšal. A novi demokrat Franklin Delano Roosevelt jih ni poslušal. Pripravil je New Deal in ne boste verjeli: država ni propadla. Strahovi republikancev se niso uresničili in iz zgodbe bi lahko dokaj objektivno izpeljali nauk: teorija, da država ne sme posegati v gospodarstvo, je napačna.

Po vsaki krizi se najdejo ljudje, ki pametujejo o umiku države iz gospodarstva. Bolj, kot se države ‘liberalizirajo’, bolj tonejo v krizo. A liberalci ne utihnejo: »Premalo ste se umaknili, premalo!« se slišijo njihovi glasovi, dokler država ne pride na dno. Dokler bomo poslušali ljudi, ki jih je zavrgla zgodovina, se ne bomo pobrali. Če se želimo resno spopasti s problemi brezposelnosti, moramo pogledati v zgodovino in prenehati nasedati ljudem, ki nam vlivajo strah. Potrebujemo jasno vizijo. Vizijo, ki jo bo priznala zgodovina. Sistem mora biti v službi ljudstva, trenutno pa ljudstvo služi sistemu in ga sprejema kot nekaj božjega. To se mora končati!

 

1954 Total Views 4 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.