Igra imitacij

ErikTothPiše: ERIK TOTH
čistokrvni Izolan, filmski navdušenec in ljubitelj dobrih zgodb. Film je svet neomejen v svoji globini.
 
 
 
Režija: Morten Tyldum.
Igrajo: Benedict Cumberbatch, Keira Knightley, Mark Strong in drugi.

Oskarji se bližajo in zraven, s prekomerno reklamo, se pojavljajo predvsem velika imena ter naslovi v sklopu nominacij za oskarje, predvsem v pomembnejših kategorijah. In nekateri filmski izdelki so se že pojavili tudi v naših kinematografih. Med njimi, in za tekst pred vami bolj zanimiv, je naslov Igra imitacije (The Imitation Game, Morten Tylbum).
Zgodba postavlja v ospredje legendarnega matematičnega genija Alana Turinga, ki je nosil ključno vlogo v zmagi zaveznikov nad nacisti v drugi svetovni vojni. Skozi film spoznavamo Turinga od mladih nog pa vse do njegovega žalostnega konca. Vmes pa, v osrednjem delu pripovedi, je v ospredju period druge velike vojne, ko je v imenu kraljičine vojske iskal rešitev za dešifriranje nacistične šifrirne naprave Enigma, preko katere so Nemci pošiljali ukaze svojim četam.
Velika pohvala gre ravno glavnemu igralcu, ki nastopa v vlogi Alana Turinga, Benedictu Cumberbatchu. Svoj dosedanji trud in preboj znotraj holivuda je potrdil in dokazal ravno v tem filmu in sedaj bi res pričakoval zvezdo na losangeleškem pločniku. Kljub vsemu pa ni celote obvladoval zgolj glavni moški lik, saj Keira Knightley, v vlogi Joan Clarke – Turingove partnerice, vnese trenutek olajšave in sprostitve znotraj biografske vojne drame, ki se spogleduje z vohunskimi pripovednimi vnosi.

Norveški režiser, Morten Tylbum, je namreč v svojem prvem celovečernem filmu v angleščini želel presenetiti, do neke mere morda šokirati, ali vsaj spraviti ljudi v razmišljanje, kar mu je docela uspelo, vendar na koncu pripeljalo do za gledalca lahko precej zahtevnega izdelka.

Nič ne de, saj realno ozadje zgodbe presega celoto in poteši v gledalcu (pre)nabita pričakovanja.
Igra imitacije izpostavlja precejšnje število problematik, med katerimi so nekatera še danes točka diskusije. Predvsem ena je pritegnila mojo pozornost – vprašanje narodnega heroja. Kaj oziroma katera dejanja človeka privedejo do naslova narodnega junaka?
Najbrž tu ni večjih razprav, saj vemo, da je za tovrstni ‘čin’ dovolj, da se hrabro potrudimo za sočloveka ali soljudi, predvsem v najtežjih ali posebno nenavadnih trenutkih narodove zgodovine. Torej, da nesebično ponudimo svojo roko za boljši danes in jutri naroda.

Alan Turing, matematični genij, računalniški pionir, vsestranski ustvarjalec in ena ključnih oseb za zmago zaveznikov v drugi svetovni vojni je s skupino najpametnejših Britancev med vojno uspel dešifrirati kodirana sporočila nacistov, ki so jih pošiljali preko famozne naprave Enigma.

Tovrstni preboj je skrajšal vojno za dve leti (vsaj tako pravijo) in posledično rešil milijone življenj. Na tem mestu lahko označimo Turinga za narodnega, če ne tudi svetovnega heroja.
Žal pa ni bil deležen tovrstne slave. Misija je bila tajna, kar pomeni, da so morali vse (ali čim več) dokazov uničiti ter nikoli spregovoriti o njej nikomer. Šele petdeset let kasneje je britanska vlada delila dejstva o famozni in za Evropo pomembni misiji. Medtem pa je bil Turing deležen groznega odnosa, saj so ga kot homoseksualca leta 1952 obtožili nespodobnega obnašanja (v 50-ih prejšnjega stoletja je Veliki Britaniji še vedno veljal zakon proti nemoralnemu obnašanju v javnosti, ki pa je bil predvsem usmerjen zoper homoseksualnosti). Sodnik mu je ponudil zapor ali pa kemično kastracijo z estrogenom. Turing se je odločil za slednje. Dve leti kasneje pa je storil samomor.
Šele leta 2013, torej še dolgo po razkritih skrivnostih o Turingovem izjemnem dosežku za svetovno zgodovino, se ga je kraljica Elizabeta II. odločila posthumno pomilostiti. Cinizem v britanski mentaliteti se stežka izkorenini.

_TFJ0226.NEF
Ob premišljevanju o Turingovem žalostnem koncu se porodi zgolj misel, zakaj ni nobena višjih instanc pomagala Turingu med procesom in ‘skrila’ možne dokaze za obtožbo (tako kot so skrivali misijo dešifriranja), da bi se vsaj na ta način heroju naroda malenkostno oddolžili. Ne. Obenem se porodi tudi vprašanje, zakaj ga niso ob njegovi smrti (ali leto, ali več, kasneje) posthumno pomilostili in priznali genialnost Turinga? In še veliko vprašanj bi (si) lahko postavili. Na nekatera nam je odgovor precej jasen, za ostala pa je tudi odgovor prikrita instanca.
Vse to še huje izzveni, ko po ogledu filma preveriš preostale nominirance za prestižne kipce in zagledaš še eno vojno dramo, s sodobnejšo tematiko, American Sniper (zadnji filmski izdelek Clinta Eastwooda), kjer sledimo glavnemu liku, Chrisu Kylu (Bradley Cooper), vojnemu veteranu in ostrostrelcu, ki je v Iraku ubil več kot 160 ljudi (neuradno čez 200) in je za Američane postal veliki junak. Izdal je knjigo in sedaj v poklon prejel tudi film.
Če primerjamo Turinga in Kyla, najdemo veliko razlik, vendar sta povezana le z vojno. Oba sta služila svojemu narodu in, načeloma, svetovnemu miru. Oba sta pripomogla k zmagi lastne vojske. Toda prvi Kyle je hladnokrvno ubijal po tuji deželi, medtem ko je Turing iz dnevne sobe rešil na milijone duš. Zakaj sem še zmeraj nezadovoljen in zaprepaden?
Ne glede na vse, Alan Turing je, vsaj sedaj, prejel zasluženo slavo in bo za zmeraj ostal pionir računalništva, poosebljenje požrtvovalnosti ter eden junakov druge svetovne vojne.

1283 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.