Dolžnosti in pravice novinarja

KatjaCingerlePiše: KATJA CINGERLE
diplomirana slovenistka in slovakistka, sicer pa dela kot samostojna novinarka. Med študijem in po njem je delala kot lektorica na RTV-ju in sodelovala pri projektih Inštituta Jožef Štefan. Poleg tega tudi prevaja in piše članke in blog Jezikanje. Po študiju je opravila NPK za oblikovalca spletnih strani. Zanima jo tudi fotografija.
 
 
Meja med svobodo govora in žalitvijo je tanka

Sem samostojna novinarka. Samostojnosti v resnici ni toliko, kot bi je moralo biti. Omejuje me že medij, za katerega pišem, pa tudi moje prepričanje, čeprav je včasih treba zamižati na kakšno oko v luči spoštovanja različnosti. Smo vendar v demokraciji, mar ne?

Vedno pa smo vsi novinarji dolžni govoriti oz. pisati resnico, ne glede na to, ali nam je všeč ali ne. V demokraciji pa vsi trobijo le o svobodi in pravicah.

Vedno pa smo vsi novinarji dolžni govoriti oz. pisati resnico, ne glede na to, ali nam je všeč ali ne. V demokraciji pa vsi trobijo le o svobodi in pravicah. Vpijejo: »Imam pravico do izražanja svojega mnenja!« Res jo imam, vendar ni vse za vsakogar in včasih je žal bolje biti tiho, če nočemo izzvati slabe volje v drugače mislečih ali si celo onemogočiti posla. Ta nesvoboda pa seže daleč in povzroča dvom in nezaupanje, še posebej pri prekarnih delavcih.

ROUTE DEVIEE
»Kratene so mi bile pravice do svobode govora!« ali »Užaljen sem zaradi pisanja novinarja …« Novinar mora potem izplačati za njegove psihične bolečine (beri: zmanjšanje ugleda, pa tudi, če je upravičeno) in takrat spozna, da bo naslednjič raje uporabil samocenzuro. Nauči se, da svoboda govora ne pomeni, da lahko o vsakem in vsem reče, kar sliši. Recimo, da ne gre ravno za kakšen neumen primer, ko novinar citira nekoga, ki je o nekom povedal nekaj krepkih, in to objavi, nato pa ga zadene odškodnina, čeprav lepo pove, da citira. Da, tudi to se dogaja pri nas. Ampak tokrat govorim o tem, da novinar z objavo res nekoga prizadene. Takrat se zave, da ga ne omejuje le resnica, temveč tudi spoštovanje. Spoštovanje do drugih. Pravimo, da moramo spoštovati drugačne in marsikdo je hitro užaljen, če se norčujemo iz neke lastnosti njegove skupnosti. Zato ni čudno, da se je zgodil Pariz. Nasilje ni nikoli odgovor, nikakor! A skrajni islamisti niso nobena novost. Ali to, kar počnejo, res izvajajo v imenu vere, vedo samo sami, nam, na srečo daleč od Islamske države, pa mora biti jasno, da je zanje Alah velik in da v osje gnezdo ni dobro drezati. Če že spoštovanje različnosti ni vcepljeno človeku, bi morala delovati vsaj zdrava pamet. Zdaj so vsi Charlieji in zagovarjajo svobodo govora, na drugi strani pa novinar CNN-a izgubi službo zaradi tvitov proti Izraelu. Ne velja svoboda govora za vse? Mnenja bodo vedno deljena in meja med žalitvijo in svobodo govora bo žal vedno tanka.

Nobena tema ne bi smela biti sveta, a o vsaki moramo pisati spoštljivo in po resnici.

A vrnimo se k novinarju. Zavedati se moramo, da ta ni le prenašalec novic, ampak tudi ustvarjalec javnega mnenja. Že z izbiro teme se odloči (ali to naredi nadrejeni), kakšno prepričanje hočemo vzbuditi v bralcih. Nobena tema ne bi smela biti sveta, a o vsaki moramo pisati spoštljivo in po resnici. Verjemite, resnica je najhujša sovražnica goljufov, ki bi jih vsi radi razkrinkali in strpali v zapor. Resnica brez karikiranja in grdih besed, gola resnica. In gola resnica je, da so zaradi nepremišljene karikature zasejale strah v evropske kosti.
Žal pa novinarji ne potrebujejo islamistov, da bi se počutili ogrožene. Pred kratkim so grožnje prejeli novinarji Reporterja in Demokracije, novinarju Financ so celo neznanci poškodovali avtomobil, v preteklosti so se zgodili celo pretepi, tožbe pa sploh niso redkost.


Foto: N. Osman

1411 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.