Delo ne osvobaja. Utesnjuje.

Je že čas za 6-urni delavnik?

DSC_3621

Ko službene obveznosti nosimo domov, h kosilu, na WC, v posteljo in na sprehod

TejGonza

Piše Tej Gonza, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani in Erasmus univerze v Rotterdamu. Kot iniciator Gibanja ze Ekonomsko Pluralnost se zavzema za odprtost in interdisciplinarnost akademskega prostora. 

 I draw the conclusion that, assuming no important wars and no important increase in population, the economic problem [satisfaction of human needs with limited resources] may be solved, or be at least within sight of solution, within a hundred years.

John Maynard Keynes. 1930.

V času velike depresije je v čudovitem eseju Economic Possibilities for our Grandchildren John Maynard Keynes optimistično opisal prihodnost človeške civilizacije, ki naj bi se s pomočjo tehnološkega vzpona začela na veliko ukvarjati z izboljševanjem kvalitete življenja. Logika je precej enostavna; tehnološki napredek bo uničil več delavnih mest kot jih ustvaril in s tem povišal strukturno brezposelnost. Delo v produkciji bo izgubljalo na produktivnosti, zaradi česar bo povpraševanje po delu močno upadlo. Elegantna rešitev vlad za spopadanje z naraščajočo brezposelnostjo bo omejitev dolžine delavnika, ki bo omogočila večjo število delovnih mest in zmanjšanje delavnih ur za posameznike.

Kvaliteta življenja podrejena kvantiteti lastnine

Nadaljevanje tehnološkega trenda naj bi sčasoma omilil temeljni ekonomski problem, to je zadovoljitev potreb z omejenimi resursi. Vseeno je potrebno ločiti med potrebami, o katerih je pisal Keynes. Absolutne potrebe so osnovne – zadovoljevanje eksistenčnih nujnosti. Obstaja pa tudi druga vrsta, to so želje (in ne potrebe) po dobrinah in storitvah, ki ne doprinesejo k zadovoljitvi osnovnih potreb, temveč poskrbijo predvsem za družbeno razslojevanje na podlagi potrošnje. Keynes je do določene mere spregledal trend naraščanja povpraševanja po statusnih dobrinah, na katerih sloni velik del današnje ekonomije. Neomejene želje razvitega sveta osem urni delavnik ohranjajo kot standard, medtem ko je razmah tehnologije (predvsem na področju telekomunikacije in interneta) nasprotno od pričakovanega omogočil, da službene obveznosti nosimo domov, h kosilu, na WC, v posteljo in na sprehod. Hkrati vzdržujemo ‘slovenski’ lifestyle z najmanj dvema avtomobiloma na družino in ogromno hišo ali lastnim stanovanjem ter nujno letno menjavo pametnih telefonov in vsakotedenskih obiskov trgovin z znanimi blagovnimi znamkami.

Nižanje delovnega časa kot sredstvo izboljšanja vsakdana

Švedska je pred poletjem naredila drzno potezo. V drugem največjem mestu, Göteborgu, je uvedla testno skupino občinskih delavcev, ki delajo šest ur na dan. V kratkem obdobju nekaj mesecev sicer ni pričakovati večjih, strukturnih sprememb v življenjih teh ljudi. Kljub vsemu je možen porast produktivnosti, zmanjšanje števila bolniških dni in odmorov na delavnem mestu, izboljšanje splošnega počutja, predvsem pa več časa za vse, kar ni delo. Odločitev glede nadaljevanja programa in širitve na druga področja javnega sektorja, pa bo Švedska razmišljala ob zaključku programa čez eno leto.

Vsekakor je pravi čas, da se zmanjševanje delavnikov začne tudi drugod po svetu. Delo osvobaja, vendar zgolj v primeru, da imamo zadostno količino svobode v izbiri, kaj bomo počeli. Trenutne časovne norme nas, popolnoma nasprotno, utesnjujejo in prispevajo k odtujenosti od bližnjih in nas samih. Preden bodo vlade in podjetja pripravljena narediti radikalen korak v željeno smer, pa moramo kot družba pridobiti na zaupanju in dokazati, da nismo popolnoma otopeli. Izkoristimo prosti čas v aktivnostih, ki bodo pozitivno prispevale tako k osebnemu počutju kot skupnemu dobremu. Odpovejmo se standardu ‘pojej in pogrej’ ter več časa namenimo za kuhanje zdravega kosila v družbi najbližjih!

2119 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.