Daniel Fazlić: Tudi v čezalpju ni vse zlato, kar se sveti

Kariera ni samo plačevanje položnic

danielFazlicSelfi iz Carigrada

Piše Daniel Fazlić, diplomirani politolog, bodoči magister politologije, delaven na področjih mednarodnih odnosov in varnostno-obrambnih ved. Tečem, potujem, spoznavam, razlagam, berem, razglabljam, pišem, vse to ob uživanju gurmanske kuhinje ali pa hitrega prigrizka med prestopi na letališčih. Življenje se začne zunaj našega območja udobja.

Zakaj po delo v tujino?

Članek sem začel pisati na vlaku na poti v Ljubljano in sem pri že res presedli vožnji na dotrajanih vlakih pravzaprav dobil dobro iztočnico – zakaj ljudje odhajajo v tujino delati in se razvijati.

Tujina je od vedno veljala za obljubljeno deželo, večinoma sicer zgolj kot želja po raziskovanju novega in avanturističnem duhu, ki ga globalizacija vzbuja pri človeku. Želja videti prenapihnjene in praktično nekoristne turistične pasti, ki so obkrožene s hordami daljnovzhodnih turistov, je meni sicer rahlo tuja, pa čeprav sem večkrat padel na te limanice. Se pa na ta način gradijo podobe o tujini, žal nerealne, če sem skromen. Gre za preprosto človeško logiko in naravo: v tujino hodimo na dopust, na počitek, pustimo se razvajati hotelskemu osebju, malo nam je mar, če odštejemo še 5 evrov tu, 10 tam, češ, saj smo samo nekajkrat na leto zunaj domačega loga. In nostalgija po čudežni lepi deželi – tujini je rojena. Doma pa delamo, se učimo, se ukvarjamo z družino, puščamo leta življenja na birokratskih oknih in pri zdravnikih, plačujemo zobozdravnike v višjih zneskih, kot nam jih država mesečno trga od plače, da bi nam bojda te storitve pokrila.

Narobe svet, ampak to je naša domovina, tukaj imamo prijatelje, govorimo jezik, ki nam omogoča najboljše komuniciranje – že občutek takšne varnosti nam daje moč, da marsikaj potrpimo. Toda, tako kot ta vlak že 60 let ni bistveno pridobil na hitrosti, se tudi mladi v naši državi ne razvijamo več. Visoko izobraženi in motivirani ljudje ne dobijo služb, hkrati pa nikakor ne želimo še naprej bremeniti staršev, ker se nam to zdi krivično do njih, še posebej do nas samih. Pri 29-ih letih smo natakarji preko napotnic ali pa na Zavodu poslušamo nasvete o tečajih varilstva.

Ta vlak se že več kot 60 let ni spremenil in tudi naša država se ni spremenila. Politika do mladih in pogled naših staršev sta enaka: izuči se za obrt in bodi priden in tiho, pa boš imel mir v življenju. Realnost se hitreje spreminja, kot se lahko spremeni odrasla generacija … Slovenija se je v času njihovega življenja spremenila iz industrijske države v pol obrtno, do zdajšnje storitvene družbe – mentalno starejša generacija počasi stopa šele v pol obrtno družbo. V storitveni družbi ni toliko pomembno, kaj je človek študiral, ampak kaj človek zna. Velja tudi, da če izobrazba ne daje specifičnega delovnega mesta, je ničvredna. Mladi da smo leni, preveč izobraženi in premalo naučeni, še manj pa izkušeni (danes so že za študentsko delo potrebne izkušnje, ki trajajo vsaj nekaj let). In ko imaš dovolj, imaš dovolj in preprosto odideš v tujino, to lepo tujino, ki nam vzbujala prijetne spomine na čase, ko smo jo obiskovali.

Realnost v tujini je pa drugačna. Lepi spomini hitro izpuhtijo, pademo na trda tla –  visoke najemnine, slaba zaščita, zelo dolgi delovniki in kar je za povprečnega Slovenca še posebno hudo – biti tujec v državi, ki je drugačna od tvoje in ima drugačne poglede na svet! Poznane so zgodbe (resnične!) o mladih, ki so zaradi izčrpanosti padali po tleh ali pa pristali v bolnicah zaradi motenj srčnega ritma, pomanjkanja spanja in katastrofalnega prehranjevanja.

Večina goji utopične poglede na tujino, ki jih je posadila televizija in turistični paketi – ti imajo toliko stika z ljudmi in običaji, kot jo ima kartonasta škatla s slikicami države izvora. Pri nas se obnašamo vzvišeno do tujcev in jih imamo za nekaj manj (razen če prihajajo z Zahoda, potem so OK). Toda v tujini nam ne pripada nič več in nič manj, kot ‘južnjaku’ pri nas. Službo je tujcu težko najti, še težje pa nam pade na dušo tekmovalnost med posamezniki. Imam kar nekaj prijateljev, ki delajo v tujini, in vsi zatrjujejo, da je prekleto težko in tekmovalno, se pa sčasoma zadeva popravi in izboljša. Priden človek, ki uspe možgane uporabiti še za kaj drugega, kot samo za to, da ne bi donelo po lobanji, lahko uspe in si zgradi solidno kariero. Kariera je v tujini priložnost, da se izkažeš in narediš nekaj iz sebe, pri nas doma pa je kariera  – zmožnost plačevanje položnic!

Pogosto prebiramo zgodbe o uspehu Slovencev v tujini – taistih sonarodnjakov, ki v rojstni državi nikakor niso mogli do službe. V čezalpju so poznanstva veliko manj pomembna kot pod Alpami – sodijo te po sposobnostih, ne pa po pedigreju. Razlika je tudi v tem, da te v tujini starši ne ščitijo, pa tudi ‘usmerjajo’ ne, država sicer manj pomaga, a te tudi manj ovira pri iskanju svoje poti. K und K monarhija Slovenija (Korupcija in Konzervatizem) razpada po šivih in nič ne kaže, da se bo stanje izboljšalo. Za mnoge mlade to ni nujno katastrofa: odšli bomo tja, kjer bomo imeli vsaj dolgoročne možnosti, da si izborimo košček pod tem nebom.  Le eno življenje imamo, kaj bi se borili z mlini na veter tam, kjer nas imajo za nesposobne berače! In ker si do 30. leta nismo ustvarili nič razen dolgov …

Kot je že nekdo napisal – vsi odhajamo v tujino z grenkim priokusom, sami si tega ne želimo, a enostavno nam nič drugega ne preostane. Zato bo tudi generacija, ki bi jo naj naše plače podpirale v zasluženi pokojnini, kaj kmalu tudi sama v podobni situaciji. Paziti moramo le, da zadnji, ki bo odšel v tujino, ne bi pozabil ugasniti luči …

Klub temu, da sem veliko popravljal, dodajal in razmišljal o tem zapisu, sem še vedno na vlaku, slabo uro do Ljubljane.

 

1236 Total Views 1 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.