Blažena naivnost
Stranka mladih kot antipod Desusu?
Foto David Bole
Funkcija podmladkov je terensko delo za stranko
Piše Samo Šmajgl
Naj na začetku poudarim, da sem bil član Mladega foruma in da sem član IDS-a. To poudarjam, da nakažem, da morda nekoč, v prihodnosti, kandidiram za predsednika komisije za preprečevanje korupcije. Da ne bodo rekli, da nisem povedal.
Tema današnjega razmišljanja: mladi in politika. Mnogokrat slišim nerganje, kako smo mladi politično pasivni, zanima nas le zabava, pitje piva, kajenje trave in kako priti do denarja. Ne bom razpravljal, zakaj je tako, temveč se bom postavil v situacijo, ko se kot mlad odgovoren državljan odločim, da hočem vplivati na svet, no vsaj Slovenijo, »odziva[ti] na trenutne aktualne probleme v Sloveniji in svetu ter predlagamo rešitve zanje«, kot pravijo na strani Mladega foruma. Stranke torej. Te vsebujejo specializirane oddelke, drugače imenovane podmladki. Namen teh je oblikovanje sile, ki bo v prihodnosti vodila stranko, Slovenijo. Počenjajo dobesedno to. Človek bi sicer mislil, da je to dvosmerni proces, da gre za ‘sodelovanje pri oblikovanju in izražanju politične volje na vseh področjih javnega življenja’, kot piše na strani SDM-a. A je stvar bolj podobna dresiranju, kot pa sodelovanju. Preko utrjevanja in izločanja (večinoma prostovoljnega; saj se delu ljudi to dejansko gabi) vseh, ki jih od kimanja že boli vrat, dobimo naslednjo generacijo, ki bo vodila slovenijo. Politiki 2.0. Novi obrazi, svež veter, silno mlado moč, ki pa ni nič drugega kot južni veter prežvečenega in prebavljenega političnega govna. Po selekciji v podmladkih, če je seveda ta sploh potrebna, ostanejo dobro podkovani, priliznjeni politiki polni oportunizma, to je oportunizma, ne optimizma. Pri svoji izkušnji s podmladkom sem doživel proces, ko se je kritično mladino marginaliziralo, oportunistično pa podpiralo. Ti, ki so strumno korakali, so sedaj deležni lepih mest v javni upravi. So tudi taki, ki so izdali prijatelje, ker so si obetali položaje, ali pa se jim je grozilo. Vse skupaj zveni podobno nadaljevanki House of Cards, no, saj je tudi bilo, razen umorov seveda. Morda sem sedaj dosegel tisto točko, kjer nisem več stoodstotno objektiven, vendar mi spomin na umazane igre vedno malo dvigne pritisk.
Pa pojdimo s trezno glavo naprej. Zgoraj opisano je lastno doživetje, ki pa ga delim z prenekaterim, ki je bil član podmladka. Seveda celotna stvar ni omejena na Slovenijo, temveč je tudi po Evropi tak način sprejemljiv. Kje pa mislite, da so se naši politiki naučili vsega, kar znajo? Obstaja pa še drug vidik, preko katerega lahko zaznaš nekritičnost podmladkov oziroma njihovo enosmerno delovanje. To so izjave. Pojdite na njihove spletne strani, facebook ali twitter in poskusite najti izjavo, ki bo nasprotovala stališčem stranke. Ali da ne bom zahteval preveč, izjavo, ki bo ponujala neko inovativno idejo. Ni je. Funkcija podmladkov je tako terensko delo za stranko, zastopanje interesov stranke med mladimi, beri: vpliv na Mladinski svet Slovenije in seveda samopromocija politikov 2.0.
Grdo poenostavljeno so v podmladkih trije tipi ljudi. Tisti, ki so prišli zaradi družbe in občasnega piva z kolegi, drugi, ki bi naivno spreminjali svet in ti 2.0 mladi, ki niso šli v podmladek, da bi sooblikovali, gradili nekaj novega, ampak da bi nekaj postali. Ko bom velik, bom politik.
Da se izognemo vsemu temu, se je potrebno izogniti podmladkom samim. Ostane nam samo vstop v stranke same. Torej, v katero? Za merilo vzemimo en kriterij: zagovarjanje pozicij, razmišljanja in stališč mladih. Delitve na rdeče, črne, liberalce, socialiste in konservativce za naše razmišljanje tu ni relevantno. Katera stranka bi bila najbolj primerna za mlade? Odgovor je kot na dlani. Stranka, ki bi direktno uveljavljala mnenja in stališča mladih. Nekakšen antipol Karlovim upokojencem. No, taka stranka obstaja, vsaj po imenu. SMS. Stranka je svoj zenit dosegla tam nekje v začetku tisočletja, vendar pa ji ni uspelo ustvariti kultnega statusa, kot to počne Karel. Kaj je bilo narobe? Če beremo članke iz let po 2000, vidimo, da so bili ustanovitelji ista vrsta govnačev, kot se oblikujejo v podmladkih, le da so prišli iz druge kuhinje. Članki o njihovem delovanju v Študentski organizaciji Slovenije se berejo kot kriminalni romani. 600.000 tolarjev sem, milijon tam, tu je še ustavno sodišče in tako dalje. Seveda ta kuhinja politikov 2.0 še vedno obstaja. Vendar se danes odsluženi študentski funkcionarji priključujejo trenutno najmočnejšim parlamentarnim strankam, kot muhe na drek, da ne bo vedno govno. Ali kot pravi soseda Katja Šoba: Ker ji ni vseeno in hoče pomagati je »… za to izbrala najboljšo politično stranko.« Seveda naključno tisto, ki je bila trenutno najmočnejša. Erjavcu lahko očitamo marsikaj, ne moremo mu pa tega, da se ne bori za penzije. Zato je vedno znova izvoljen. SMS se ni boril za nikogar za to je danes izvenparlamentarna stranka. Poleg SMS sta tu še IDS in Pirati, ki bi jih po njihovi sestavi lahko dali med stranke mladih. Stališča vseh treh strank pa niso usmerjena v mlade, kot primarni fokus, temveč ima vsaka svoje svetovno-politično stališče, ki se z mladimi delno prekriva, niso pa mladi tako močni fokus, kot so upokojenci za Erjavca.
Torej. Kot mlad odgovoren državljan imam sledeče možnosti. 1.) Grem v eno izmed parlamentarnih strank, kjer bom nekaj postal a nič konkretnega dosegel. 2.) Grem v stranko, ki sloni na mladih (Pirati, IDS, Zeleni-SMS) in njihovih svetovnih nazorih, vendar je njena realno politična moč pogojena s tem, kako dobro se odrežejo na naslednjih volitvah. 3.) Civilno delovaje preko iniciativ, neposrednih političnih akcij za določen cilj. Zunajparlamentarno, vendar še vedno politično delovanje. Iskreno vam priporočam drugo in tretjo možnost. Izogibajte se prvih, ker boste, morda nehote, postali številka 2.0. Če bi radi nekaj spremenili ali vsaj nekaj podprli je vaša naloga, da se pozanimate o alternativah in se pridružite tisti, ki vam omogoča izražanje sebe in vaših idej. In še nasvet za konec. V politiki vse vzemite z rezervo, nikoli ne verjemite povsem, kar vam obljubljajo, drugače boste kot jaz prevečkrat uporabljali besedo govno.