Biti vstajnik ni sanjska služba

Je zbiranje na javnem mestu res naša temeljna človekova pravica?

Untitled-1Foto Miha Koron

Naj ostanem, al’ naj grem

Nina Pohleven

Piše Nina Pohleven

Živim v mestu, ki propada: industrija, socialno tkivo, javne površine. Na površju ves čas brbota občutek nezadovoljstva, bede, vdanosti v usodo in revščine, ki se kaže v vrstah pred Rdečim križem in številkah deložiranih iz svojih stanovanj. Sosednja Avstrija in avtocesta do Ljubljane po večini rešujeta še zadnje, ki »svojega mesta že ne bodo zapustili«!

Kaj pa mladina? Hja, mladina je zgubljena. Naj ostanem ali naj spakiram kufre? Naj protestiram ali raje doma mirno prenašam svinjarijo, ki jo slišim pri poročilih? Naj bom zadovoljen, ker je bil Kangler obsojen na sedem mesecev zapora, čeprav bi si jih zaslužil še vsaj enkrat toliko? Kje za vraga je moje mesto pod soncem v ‘totem Mariboru’?

Da imamo probleme in da te probleme čutijo tudi mladi Mariborčani, se je izkazalo, če ne prej, pa zagotovo na mariborskih vstajah. Na teh je bilo, upam si trditi, vsaj polovica mladih (starih od 15 do 30 let). Nekateri so bili na protestih iz radovednosti, drugi, ker so jezni, spet tretji, ker so zahtevali spremembe in ker imajo smisel za pravično in pošteno, kar radarji ter ostala kazniva in klientelistična dejanja bivšega mariborskega župana nikakor niso bila. Protestirali s(m)o na različne načine: z granitnimi kockami, uporabo pirotehnike, tišino, upanjem, da skupaj lahko nekaj naredimo, prikrito podporo borcem v prvih bojnih vrstah. Do tretje mariborske vstaje nas je politična elita še nekako prenašala, takrat pa se je končalo.

Pridržanih je bilo 119 ljudi, vseh starosti, med njimi pa 28 kazensko ovadenih in velika večina tudi priprtih za skoraj mesec dni. Od teh 28-ih sta bila morda dva ali trije, ki so bili stari več kot 30 let. To so bili torej mladi fantje, šolajoči se ali aktivni iskalci zaposlitve, ki jim je kazenska ovadba zaradi udeležbe na mariborski vstaji spremenila življenje – in to ne na pozitiven način. Pa čeprav je zbiranje na javnem mestu naša temeljna človekova pravica, ki je bila takrat suspendirana.

Pa ni ravno vstaja ljudi, protest, najčistejša oblika politike? Če je politika sredstvo, s katerim ljudje sprejemajo odločitve o svojem življenju skozi javno deliberacijo in delovanje, potem je moje mnenje, da so bile mariborske vstaje nekaj tako političnega, kot že dolgo nismo doživeli v Sloveniji. Sporočilo našega državnega vrha pa je bilo, da so vstaje kriminalno dejanje, kar pa je mlade in stare vrnilo nazaj v pasivne in malodušne prebivalce nekega mesta. Določeni so sicer ostali aktivni na takšne drugačne načine; v Mariboru še živijo nekatera vstajniška gibanja. A med njihovimi člani skorajda ni mladih oz. so v manjšini. Verjamem, da je to deloma posledica kriminalizacije vstaj, po drugi strani pa kaže na neko splošno stanje v družbi, kjer so mladi postali breme družbe. Seveda je na nas odločitev, kako se bomo s tem bremenom spoprijeli: lahko smo aktivni snovalci politike, kot jo poznamo (kot so to storili Luka Mesec in somišljeniki), lahko poizkusimo nekaj drugačnega, horizontalnega, neposrednega, z zaupanjem v ljudi in njihovo sposobnost, da prepoznajo probleme in hkrati tudi rešitve, lahko pa smo mladi, ki prepuščamo našo prihodnost tistim, ki mislijo le na svoje interese, za katere bo plačevalo še nekaj generacij za nami. Je pa res, da biti vstajnik in del vstajniškega gibanja ni neka sanjska služba, še posebej, če za vsakim drugim vogalom stoji možnost, da te popiše ali kazensko ovadi policija. Kar šteje, je mladostna energija, ki si želi spremembe, zato da bomo lahko vsi ljudje živeli dostojno življenje. In da bomo opolnomočeni do te mere, da avtonomna bit za nas ne bo nekaj, česar si ne znamo predstavljati, ampak nekaj vsakdanjega in sprejemljivega. Oprostite mi, ampak zgodovina je dokazala, da predstavniška demokracija le redko (skoraj nikoli) deluje v prid ljudstva, ki je svoje ‘predstavnike’ izvolil, zato si želim poizkusiti in verjeti v nekaj, kar je tako ali tako že v nas: moč, da si sami postavljamo pravila delovanja in sobivanja. Zato si želim, da bi bilo v vstajniških vrstah več mladih, saj se moramo zavedati, da nihče drug ne bo poskrbel za našo prihodnost, če ne bomo sami.

 

1787 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.