Birokratski cunami

bostjan turkPiše: mag. Boštjan J. Turk
pravnik, ki hoče misliti širše

 

 

 

Kmečko logiko ignoriramo, ker da ni pravno relevantna

Eden največjih umov vseh časov Albert Einstein je že dolgo nazaj dejal, da če stvari ne znaš razložiti tako, kot bi jo razložil šestletnemu otroku, potem je pač ne razumeš.
Preprostost, enostavnost, kmečka logika, so bile od nekdaj vrline največjih umov v zgodovini. Podobno kot Einstein so razmišljali tudi Konfucij, pa Mark Avrelij, eden najboljših rimskih cesarjev in veliki mislec. Stari Rimljani, sicer izumitelji rimskega prava, katero še danes predstavlja osnovo vsega sodobnega civilnega prava, so bili znani tudi po legendarnem reku: »Coruptissima republica plurimae leges« – najbolj pokvarjena država ima največ zakonov. Pa še kako res je – kot dokaz si lahko, denimo, ogledamo zakonodajo nekdanjih totalitarnih režimov – Sovjetske zveze, Vzhodne Nemčije, Romunije ipd.

Nasploh je pisanje in izvajanje neumnih predpisov za marsikoga prava strast, kaj strast – življenjska priložnost. Le zakrneli birokrati so namreč tisti, ki v eklatantno butastem predpisu ne prepoznajo butastega predpisa, ampak – poglej si ga no – koristen paragraf!

Žal Slovenci kot narod še ne premoremo te starorimske filozofske nadarjenosti, saj smo bolj domači na polju dogmatizma -predpise imamo pravzaprav radi, a imamo velike probleme z njihovim razumevanjem. Ne razumemo niti tega, ali zakon pravi, da je obsojenec lahko poslanec ali ne. Kmečko logiko, ki temu jasno oporeka, ignoriramo, saj ta pač ni pravno relevantna. Raje neskončno seciramo zakonsko določilo, ki ga v normalni državi sploh ne bi smelo biti.
Nasploh je pisanje in izvajanje neumnih predpisov za marsikoga prava strast, kaj strast – življenjska priložnost. Le zakrneli birokrati so namreč tisti, ki v eklatantno butastem predpisu ne prepoznajo butastega predpisa, ampak – poglej si ga no – koristen paragraf!
Kako je to sploh mogoče? Odgovor na to vprašanje najdemo v statusni evoluciji. Vzemimo fanta iz preprostega okolja, recimo mu Franci. Franci je predstavnik delavskega razreda in mama ga je poslala v šolo, da bi postal uradnik. Ta skromni fant pridno študira, diplomira, dela pripravništvo in se nato zaposli na bližnji upravni enoti, kar za njega seveda predstavlja velik skok na družbeni lestvici. Nič več umazane tovarne, le še topla pisarna, pa še – izvajanja oblasti. Olala!
In tako začnejo sodelavci Franciju počasi in zanesljivo prati možgane z birokratskim ‘minimundusom’ – z zelo dolgimi predpisi, s predpisi, ki so v praksi neuresničljivi, pa s predpisi, ki so sami sebi namen … Tako se naš Franci niti ne zave, kdaj se iz zdravega kmečkega fanta preobrazi v sivega aparatčika, ki državljanom dnevno greni življenje. In takih Francijev je v Sloveniji veliko!

cunami

Pravniki moramo biti že po službeni dolžnosti precej trpežni, ko se srečamo z goro najrazličnejših sklepov, aktov, deklaracij, predpisov in drugih papirjev – ko smo se odločali za ta, sicer nadvse zanimiv poklic, smo pač morali vedeti, da je sestavni del pravniškega dela tudi permanentno ukvarjanje s pogosto odvečno birokracijo.
Ampak ta bi seveda morala imeti svoje meje, pa jih pogosto nima. Dobesedno naježeni postanemo, če nam predpisodajalci denimo lansirajo predpis, ki se glasi takole: ‘Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom’. Uredba ima 38 besed in državljanom se niti sanja ne, da gre pravzaprav za dimnikarski predpis. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi jo enostavno poimenovali kar ‘Uredba o dimnikarski dejavnosti’.

Več si preberite v tiskani izdaji Replike, ki jo dobite pri prodajalcih časopisov.

Foto: Warren Antiola

1233 Total Views 1 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.